PrimožGrahelj's blog: Ob potoku Glagno, na Creto di Mezzodi (1806 m) in tam okoli

5 dobro razpoloženih ljudi se v soboto zjutraj zbere blizu kraja Campiolo di Sopra. Izgleda, kot da bi šli na kakšno daljšo odpravo, saj so nahrbtniki tako težki, da nas kar malce nagne, ko si ga nadenemo. Domačin nam na začetku pove, da je prvi del poti zaprt in nam pove za obvoz, tako da se odpravimo naprej po cesti do mesta, kjer nas tabla za Stavoli usmeri levo navzdol na pot, ki se spusti do struge potoka Glagno. Na levi opazujemo cev/ tunel, skozi katerega se pelje vlak (izgleda ful hudo hehe :)), nato pa nadaljujemo ob potoku navzgor. Pot je zgledno urejena. Prečkamo vodo in se povzpnemo proti naselju Stavoli, ki se nam zdi prav prijetno. Zavijemo desno in se spustimo nazaj do potoka Glagno, ga prečimo in se povzpnemo do Moggesse di La, kjer imamo krajši klepet z dvema možakarjema. Še tretjič se spustimo v dolino potoka in nadaljujemo ob njem. Na prijetnem kraju je čas za okrepčilo, nato pa nadaljujemo. Večkrat prečkamo potok, vmes je pot tudi malce zahtevnejša. Slikovita pokrajina, ni kaj reči. Malce nad manjšo kočo še zadnjič prečkamo potok, nato pa se začne glavni vzpon. Že do tu se je nabralo približno 1000 višinskih metrov, a čaka nas še novih 1000. Težki nahrbtniki nas "prizemljujejo", a mi se ne damo! :) v umirjenem tempu se vzpenjamo, približno na vsakih 250 višinskih metrov imamo pavzo in počitek. Višje smo že spet v senci. Zadnjih 150 višinskih metrov hodimo večinoma po snegu. Veseli smo, ko dosežemo škrbino Nuviernulis, kjer pogledamo na severno stran, kjer je precej drugače, saj so razmere zimske. Po pavzi se opremimo z zimsko opremo in sestopamo proti Zavetišču Mestri, kjer smo prespali. Še pred temo ga brez težav dosežemo, nato pa sledi kurjenje ognja, kuhanje večerje in taljenje vode, seveda ves čas ob pogovoru in smehu. Zunaj pa sveti polna luna; tako lepo je, da je težko opisati, potrebno je doživeti :). Relativno zgodaj smo se odpravili spat.

Razmere: pot ni pretirano zahtevna, je pa dolga z veliko višinsko razliko. Zgornji del vzpona, sploh pa sestop sta potekala v zimskih razmerah.

Na izhodišču

Ob poti

Tu zavijemo v strugo

Cev/ tunel, kjer gre vlak. Dobro so tole naredili

Prijetna steza

Travniki....

Stavoli

Spet ob potoku

Moggessa di La

Ob potoku Glagno...

Lepo je, ni kaj reči :)

Čez most po modrost

Pod škrbino

Pogled na škrbino

Večeri se...

Je kar divje ja tu naokoli hehe :)

Na oni strani pa zimsko

Z zimsko opremo gre brez težav

Kuku lunca :)


Zavetišče Mestri

Lunca je dobro svetila

Nismo ravno najbolje spali; sam sem se tolikokrat zbudil, da sem na koncu že težko čakal, da odbije ura. In vesel sem bil, ko sem vstal. Zunaj še tema, mi pa smo se pripravljali na nekaj lepega :). Nekaj po 6:30 se štirje odpravimo po pobočju proti levi. Nisem točno vedel, kje je vrh, zato sem izbral neko smer, ki se mi je zdela ok. Z zimsko opremo smo se brez težav vzpenjali po vse strmejšem pobočju proti grebenu (do cca. 35 stopinj). Ker sem bil prvi (v izvidnici hehe) potegnem špuro do mesta, kjer se odpre proti vrhu. Tam počakam ostale, vmes pa že uživam v šovu narave, ki se začenja; do Crete di Mezzodi (1806 m) nas loči še kratek, a zahtevnejši del poti. Vrh označuje kovinska palica. Proti zahodu lahko opazujemo zahod lune, na vzhodu pa vzhod sonca. Waw, kakšne scene so to! :). Opazujemo to, kar nam pričara narava in uživamo. Proti zavetišču sestopamo vsak po svoje, možnosti je veliko, saj je pobočje prehodno tu in tam. Sledi zajtrk in pospravljanje zavetišča, nato pa se počasi odpravimo proti vzhodu do razpotja (Foran da la Gjaline), kjer zavijemo desno in sestopamo po ledeni poti proti koči Grauzaria. Tudi nižje je še ledeno, zato si nadenemo dereze. Nadaljujemo po poti 437, a le do mesta, kjer se v desno odcepi pot proti vasi Grauzaria (Grauzaria pease). Pot najprej preči pobočje, nato se malce povzpne, višje pa spet preči. Ob pogledu na Creto Grauzario dve nadstropji višje kar zastane dih. Po prijetni poti se skozi gozd spuščamo do ceste nad vasjo Grauzaria. Po okrepčilu se vzpenjamo po cesti, višje pa po stezi pod Monte Monticello. Znova opazujemo in se čudimo tem prijetnim krajem. V vasici Borgo di Mezzo zavijemo levo in se povzpnemo do sedla La Forca, kjer je konec vzpona, a ne tudi ture. Sledi še spust po poti 420 do Moggia Alto, kjer nas čaka eden od avtov. Prepeljemo se na izhodišče. Škoda, ker se dogodivščina že končuje. Počasi se razidemo. Vožnja do doma je bila (pre)dolga.

Razmere: večjih težav nismo imeli. Najtežjih je nekaj 10 metrov pod vrhom Crete di Mezzodi, ostalo je lažje. V pasu med 1100 in 1500 metrov je bila pot ledena. Tudi ta tura ni bila prav kratka.

Zahvaljujem se vsem štirim za to dvodnevno dogodivščino. Navkljub težkemu nahrbtniku je bilo odlično :).