PrimožGrahelj's blog: Jalovec (2645 m) in Veliki Ozebnik (2480 m) iz Zadnje Trente

Pa je prišel čas tudi za Jalovec :).
Za četrtek se je obetal lep dan, zato smo se trije odpravili do Florija v Zadnji Trenti. Podali smo se po markirani poti proti Jalovcu. Hitro se začne dokaj strm vzpon po gozdni poti. Ovinkasta pot se višje malce položi in nas pripelje do križišča, kjer zavijemo desno (smer Mali Kot in Jalovec). Nadaljujemo do prečne poti Vršič - Zavetišče pod Špičkom. Po kratki pavzi nadaljujemo proti Vršiču, a zelo kmalu zavijemo levo navzgor (smer Mali Kot in Jalovec). Še naprej sledimo gozdni poti. Višje pridemo med rumene macesne; waw, kako je tu lepo! :) macesni so žareli na soncu. Čudovito in barvito, ne gre drugače, kot da si vzamemo kako minuto za občudovanje. Nadaljujemo vzpon po travah, višje pa po skalnatem svetu. Okoli nas se odpira, razgled je že tu lep. Vzpnemo se vse do Jalovške škrbine, kjer pogledamo v senčni Tamar. Tu tudi bolj piha, zato se vrnemo nekaj minut do razpotja in nadaljujemo v smeri Jalovca. Pod steno naredimo pavzo. Ko smo pripravljeni se podamo v zelo zahtevni del poti. Pomagamo si z varovali, prevladujejo klini. Prečimo okoli ovinka in se povzpnemo čez zmerno strmo steno, ki nas pripelje v lažji svet. Po šodru nadaljujemo pod Goličico vse do vrha Jalovčevega ozebnika. "Podrtija, peskovnik, tema" so besede, s katerimi bi opisal pogled navzdol. Res ne izgleda prijazno, seveda je pozimi tu drugače. Nadaljujemo z vzponom proti vršnem pobočju. Najprej prečimo nad Loškim žlebom, nato pa se povzpnemo na greben, kjer spet bolj piha. Mestoma izpostavljenemu grebenu sledimo vse do vrha Jalovca (2645 m). Razgled je dnevu in višini vrha primeren - fantastičen :). Tudi veter nas ne moti preveč. Po daljši pavzi začnemo s sestopom po isti poti do Jezerc, kjer zavijemo desno v smeri Špičke (Zavetišče pod Špičko). Preden se začnemo spuščati zavijemo desno proti vršni glavi Velikega Ozebnika. Možnih je več pristopov nanj (možici so), najlažji je verjetno levo po krušljivi grapi in nato desno ob ali po grebenu do vrha Velikega Ozebnika (2480 m). Mestoma plezamo I. stopnjo. Sestopimo nazaj do markirane poti in se spuščamo proti zavetišču. Zaradi šodra je mestoma kar malce zoprno. Na travnatem pomolu blizu zavetišča zavijemo s poti na rob. Sprva se pogovarjamo, nato pa utihnemo, zapremo oči in se prepustimo trenutku. Sonce nas boža, rahla sapica pa poskrbi, da ni prevroče. To je to :) oziramo se naokoli in mislim si, da smo bili vsi trije veseli, da smo tu. Človek bi kar tu ostal, a treba je bilo iti naprej. Mimo zanimivih zapisov na skalah smo prišli do Zavetišča pod Špičkom, kjer smo še malce uživali na toplem soncu, nato pa smo začeli sestopati po poti proti izhodišču. Najbolj težko sem čakal, da pridemo spet do macesnov. Mogočni, zlati, krasni :). Zdaj je pravi čas za občudovanje tega darila narave. Spuščali smo se naprej po gozdni stezi do izhodišča v Zadnji Trenti. Ne vem, če je glava uspela "sprocesirati" toliko lepega v nekaj urah. Ob hecnih debatah se tudi vožnja ni vlekla in dokaj hitro smo prispeli domov.

Razmere: pot na Jalovec je zelo zahtevna označena pot. Na Veliki Ozebnik (najlažji pristop) pa mestoma plezamo I. stopnjo, tu in tam je teren izpostavljen.
Zdaj je pravi čas za gledanje rumenih macesnov; komur je do tega naj samo gre :)

Zahvaljujem se obema za prevoz, slike, družbo in nasploh za celotno dogodivščino :)