PrimožGrahelj's blog: Plezalne poti nad Glinščico in trajna pot Napoleonska cesta (Napoleonika)

Štirje se v nedeljo odpeljemo na Primorsko, natančneje v vas San Lorenzo (Jezero) nad dolino Glinščica. Trije gremo preverit, če še znamo plezati ob zajlah (jeklenicah), teta pa se odpravi po pešpoti skozi to lepo in zanimivo dolino. Mi se opremimo in vstopimo v ferato Bruno Biondi, ki ima nekaj vzponov, spustov in prečenj. Večino časa plezamo nekaj metrov nad tlemi. Jeklenice so bolj ohlapne kot v slovenskih gorah. Tu in tam se za kratek čas zelo strmo povzpnemo; takoj za klopco je odtrgan klin in ta del je malo bolj zanimiv (ta del se lahko tudi obide). Dobro nam gre in zato kar hitro napredujemo; vmes pa se razgledujemo na okolico in uživamo v toplem vremenu. Sledi še nekaj strmih spustov ter prečenje po ploščah in že smo na koncu plezalne poti. Po kratki pavzi nadaljujemo čez melišče do vstopa v ferato Nos. Hitro se strmo povzpne in nas pripelje stopnjo višje. Prečimo po ploščah v levo, nato pa zavijemo desno in v nekaj minutah smo na vrhu ferate, kjer imamo malo daljšo pavzo. Za sestop izberemo Zimsko rožo. Ta pot se mi zdi najlažja od treh ferat. Hitro smo pri lestvi, ki malce popestri spust do šodra pot steno. Malo posedimo na klopci, nato pa se vzpnemo po cesti do izhodišča. Spustimo se do vasi Boljunec. Od tu naprej smo spet v popolni postavi in skupaj se zapeljemo do Opčin, od tam pa se podamo po krožni poti Napoleonska cesta, ki je dolga 8 km in naredi 200 višinskih metrov. Najprej se zelo zložno spuščamo po razgledni poti nad morjem. Ljudi je precej. Kako lep pogled na Tržaški zaliv z okolico imamo! Iz steze stopimo na cesto, nad katero so stene, ki so očitno privlačne za plezalce. Tabla nas usmeri v desno in v zmernem vzponu se povzpnemo do manjšega stolpa s širnim razgledom. Nadaljujemo po stezi in hitro dosežemo Vejno oz. Grižo (Monte Grisa), kjer stoji svetišče. Tu se malce razgledamo in si privoščimo malico. Po pavzi nadaljujemo po markirani poti (sprva je to kar po cesti ob postajah križevega pota), nato pa zavijemo desno in se skozi borove in hrastove gozdove vračamo proti izhodišču. Tu in tam imamo še kak vzpon, večinoma pa se spuščamo. Kar hitro smo nazaj na izhodišču. Ostane nam še vožnja domov. Tako smo zaključili prijeten in sončen potep tik za mejo.

Težavnost: krožna pot ni zahtevna in je primerna za izlet, enako velja tudi za pot po Glinščici. Ferate pa so zahtevne, mestoma je kar strmo. Zasledil sem, da naj bi imeli najtežji odseki oceno dobra C.

Hvala vsem trem za še eno lepo in zanimivo nedeljo :)