PrimožGrahelj's blog: Vršič (1917 m) in Veliki Grintavec (1943 m)

V torek se trije zjutraj zapeljemo po soški magistralki proti Bovcu, od tam pa po krajši pavzi nadaljujemo čez mejo vse do začetka doline Remšendol (Val Romana). Po zajtrku se v jutranjem hladu podamo navzgor po makadamski cesti. Na vse strani se odpirajo same divje in zahtevne gore. Poti 511 sledimo sprva po cesti, višje pa po strugi, dokler nas markacije ne povedejo na strm kolovoz, ki nas pripelje do križišča. Zavijemo desno (levo Kopa; oznaka, da je pot zaprta). Najprej se vzpenjamo po gozdu, višje pa po šodru. Hodimo večinoma v senci. Nekoliko zahtevnejši prehod nas pripelje na lepo polico, kjer naredimo krajšo pavzo. Višje je pot spet bolj zaraščena, pripelje pa nas v manjšo zaraščeno krnico pod vrhovi. Markacije nas tik pod sedlom Čez Stože povedejo prečno v desno, mi pa s te poti skrenemo nekaj 10 m v levo do prej omenjenega sedla, kjer se nam odpre pogled na slovensko (južno) stran. Zagledamo polno znanih gora - najbolj izstopajo bližnji Mangart, Jalovec in Loška stena. Po pavzi se vrnemo nazaj do markirane poti in ji sledimo prečno pod Vršičem. Ko zagledamo na levi strani večji skalnati zob zavijemo levo in se po stezici povzpnemo na sedlo med Vršičem in Grintavcem. Najprej krenemo v levo po ozki prečni stezci. Pri manjši grapi nas sledi stezice vodijo strmo navzgor (zahtevno, mestoma izpostavljeno, kakšen možic). Višje zavijemo desno in do vrha Vršiča (1917 m) je blizu. Iz te pozicije nismo vajeni pogleda na naše vršace; razgled pa je res dober. Po pavzi se previdno spustimo po isti poti do sedla, od tam pa krenemo na drugo stran po strmih travah navzgor. Višje iščemo manjše preseke med rušjem. Po krajšem spustu sledi še dokaj strm ciljni "juriš" do možica na vrhu Velikega Grintavca (1943 m). Tu pa je razgled še lepši. Vidimo daleč naokoli, okoli nas pa sama divjina! :) res krasno. Po pavzi se spustimo nazaj na sedlo, kjer imamo malico in počitek. Tudi na soncu nam ni prevroče. Nazaj na markirano pot gremo pod spodmolom. Sledi krajši vzpon do škrbine Portella. Nadaljujemo naravnost po poti št. 520. Pot poteka po razglednem grebenu. Preden se začnemo strmeje spuščati skočimo še na bližnji Šober (1853 m). Vse bolj lepa in prijetna pot nas pripelje do jase sredi gozda, kjer stoji koča Cinque Punte, ki je neoskrbovana. Spet krajša pavza, nato pa spust. Izberemo pot 520, ki naj bi bila lepša ob 518. Meni se je ta pot zdela zelo dobra, nižje tudi kar razgledna in ne preveč strma. Po uri hoje smo na cesti, od tam pa po njej do izhodišča. Malo se ohladimo v vodi, nato pa vožnja do Mihovega doma pod Vršičem, kjer imamo rezervirano spanje. Po večerji in snovanju ture končno dočakamo Aljo, s katero smo dogovorjeni za sredo. Veliko si imamo za povedati, ampak nekaj smo morali prihraniti še za naslednji dan. Sledilo je spanje.

Razmere: zahtevna označena in neoznačena pot. Vzpona na oba vrhova sta mestoma strma in izpostavljena, malce moramo poplezati.

Hvala obema za torkovo dogodivščino; v sredo pa spet v akcijo:)