PrimožGrahelj's blog

petek, 2. avgust 2024

Monte Pelmo (3168 m) - 27.7.2024

Tudi tretji dan sva nadaljevala zastavljeni vzorec, da izbereva približno 50 metrov nižji vrh kot dan prej 😂.
Začela sva na majhnem parkirišču na zgornji strani vasi Zoppè di Cadore. Krenila sva po ulici Via Sagui in nato desno navzgor na travnati kolovoz. Po nekaj minutah pa sva spet zavila desno na prijetno gozdno pot. Vmes sva spet (kot včeraj) občudovala ožarjeni masiv Pelma 😍. Prišla sva do ceste (ki je v spodnjem delu trenutno zaprta) in ji sledila vse do koče Venezia, ki leži na res lepem kraju 😀 masiv Pelma je tik nad nama, tudi naokoli pa se vidi marsikaj, med drugim tudi Antelao, Sorapiss itd... Zavijeva levo v smeri "Monte Pelmo - Via Normale" in se vzpenjava po šodru. Do vstopa ni bilo več daleč. Ko preplezava vstopne pragove sva hitro na začetku Ballove police (Cengia di Ball), ki naj bi bila dolga okoli 700 metrov. Sprva je vzpon pa njej še dokaj enostaven in tudi šodrast, a se polica kmalu zoži, ko doseževa strme stene nad nama. Trenutno je vrv na treh mestih: prvo mesto je nekje blizu sredine police, drugo mesto je znameniti prehod Passo del Gatto (mačji prehod - pozabil sem mjavkati, tako da bom moral še enkrat iti tu čez 😂😎); ta je od vseh mest verjetno res najbolj zahteven in tudi izpostavljen, nato pa še tretja vrv proti koncu police, kjer ni tako ozko, je pa bilo vse vlažno. Tudi sicer je polica v tem delu, ko preči več grap, bila pogosto vlažna, kar oteži prehod. Ampak pogledi v zrak pod nogami s te police so pa 😍. Na koncu police težave pojenjajo in slediva stezi desno navzgor, sprva plezava čez krajše pragove, nato pa naprej po vse bolj šodrasti poti, ki se vzpenja po krnici Valon. Kar nekaj časa se vzpenjava po meliščih, a je steza dovolj uhojena, da ni tako naporno. Preko polic in pragov (mesta I. stopnje) slediva možicem stopnjo višje proti dolini Van, kjer se začnejo pojavljati zaplate snega. Težav ni, saj je teren položen. Tu naj bi bil včasih večji ledenik. Po pavzi nadaljujeva z vzponom proti levi strani, slediva stopinjam predhodnikov. Meglice se tudi danes preganjajo sem ter tja, prav lepa je kulisa naokoli 😍. Ko doseževa rob pobočja oz. greben se nama odpre pogled na drugo stran. Nadaljujeva ob grebenu navzgor in iščeva dobre prehode. Do vršnega pobočja naju loči še ozka in izpostavljena polica in kak krajši skalnati skok II. težavnostne stopnje. Utrujenost se mi je poznala, zato sem bil vesel, ko sva prišla do križa na Pelmu (3168 m). Nekaj razgleda je bilo, a je bilo precej hribov v oblakih. Pa nič zato 😀. Po zasluženem počitku sva začela s sestopom po poti pristopa. Po snežiščih sva se prijetno dričala, nižje pa nama je tudi po pesku dobro šlo. Posebej previdna sva bila spet na polici, a nama je šlo res super in dobro se mi je zdelo, ko sva bila spodaj pod steno. Nižje sva si privoščila še nekaj pavze, nato pa sva sestopila sprva po cesti, spodaj pa po prijetni stezi vse do izhodišča. Zadovoljstva (in utrujenosti) nisem mogel skrivati 😀.

Razmere: tura je še kar dolga in naporna. Težav s snežišči nisva imela, saj je bil sneg le na položnem terenu. Vršni del vzpona in Ballova polica predstavljajo najtežji del ture (mesta II. težavnostne stopnje). Polica je bila vlažna, mestoma precej ozka in izpostavljena. Trenutno nam pomaga napeta vrv na treh mestih. Možicev za orientacijo je dovolj.

S tem sva zaključila z Dolomitskimi tritisočaki. Bilo je 😍, ampak jutri pa bo lepo na drugačen način, saj greva nazaj proti domu.

Tabla na izhodišču

Pot 471 bo prava

Jutranji pogled na del vasi

Pelmo spet žari 😍

Dolomiti okoli Civette 😍

Ob poti

Proti koči Venezia, desno masiv Sorapissa

Smerokaz pri koči

Ples meglice sem ter tja

Proti steni

Vstop

Ballova polica (Cengia di Ball)

Od tu naprej postane bolj ozka in izpostavljena

Passo del Gatto (mačji prehod). Le zakaj nisem nič mjavkal zraven? 😂

Zadnja, tretja vrv na polici

Cvetlice lepotice, ki krasijo to kamenje tam gori

Navzgor, samo navzgor

Preko krajših pragov

Megla naju je lovila

Sila življenja 😍 malo pod 3000 metri nad morjem

Pogled proti vrhu Monte Pelma

Snega še dovolj

Sneg je bil mehak, a je šlo brez težav, saj je naklonina majhna

Ob grebenu navzgor

Tu mi je šlo že malce težko od nog

Monte Pelmo

Možicev je dovolj

Spet na polici

Napis ob poti. Nisem si še prevedel teh verzov

Tabla, ki govori o macesnu

Izhodišče, juhej

Malo drugačna klopca ljubezni, kot jih srečaš v Slovenskih gorah

četrtek, 1. avgust 2024

Punta Sorapiss (3205 m) - 26.7.2024

Začela sva malo po 5.uri zjutraj z istega izhodišča kot včeraj. Po že znani poti sva se povzpela do koče Scotter-Palatini in še malce naprej do cestnega ovinka, kjer sva tokrat zavila levo in sledila cesti do konca. Od tu naprej vodi steza, ki naju je pripeljala do koče San Marco (vmes sva prečila grapo z vodo). Pri koči pa presenečenje - na višini nekaj nad 1800 metrov imajo vrt in še marsikaj drugega 😀😍. Ja, marsikaj se da, če je interes. Nadaljujeva po poti z oznako 226. Kmalu sva nad gozdom in po manjši grapi se vzpenjava do prodišč in preko njih do izravnave, kjer sva že tik pod škrbino Forcella Grande. Naokoli je jasno, le tu in tam so bile kakšne meglice. Res je bilo čarobno 😍. Na škrbini nadaljujeva levo in slediva poti proti bivaku Slataper. Sprva pot preči pobočje, nato pa se strmeje vzpne v vse bolj skalnat svet. Ogromni skladi v bližini so res nekaj posebnega, svet naokoli pa zanimiv 😀. Kakšnih 100 višinskih metrov pod bivakom se v desno odcepi stezica (možici) proti najinemu cilju, a midva nadaljujeva do prej omenjenega bivaka, kjer naju pozdravi kozorog 😀. Po kratki pavzi se spustiva ob steni navzdol, prečiva dokaj neproblematično snežišče in ujameva "pravo" stezico. Čakalo naju je približno 200 višinskih metrov zoprnih melišč, ki sva jih "oddelala" v čisti tišini 😂😎. No, ko sva prispela pod steno pa sva bila bolj zgovorna hehe. Levo in desno od naju so bila snežišča pod steno, vstop v smer pa je bil kopen 😎. Opremila sva se in nadaljevala čez skalni skok (II. stopnja) do šodraste, a ne preveč zahtevne police, ki naju je vodila v levo kar nekaj časa, nato pa desno navzgor do ključnega mesta: kamina, ki je spodaj še nekoliko lažji (do II), zgoraj pa je detajl, kjer je treba preplezati zelo strm in gladek zagozden balvan (III). V pomoč je obešena vrv, ki kar olajša to mesto. Nad tem sledi nekaj poplezavanja (do II). Spet sva na šodrasti polici, ki ji slediva v levo, stopnjo višje pa greva kontra, torej v desno stran. Tu je še nekaj snežišč, obhodiva jih po notranji strani (ob krajni zevi), saj je to mogoče in ni preveč težavno. V nadaljevanju plezava sem ter tja po pragovih, čez škrbine in po kakšnem krajšem kaminu (več mest II. stopnje, izpostavljeno), ves čas ob številnih možicih. Po ozki polici doseževa vršno grapo in po njej brez posebnih težav tudi vrh Punta Sorapiss (3205 m) 😀. Juhej, juhej! 😍 imela sva sonce, a okoliški vrhovi so bili večinoma že v oblakih, pa nič zato! Vzela sva si kar nekaj časa za počitek, nato pa sva sestopila po poti pristopa. Kljub zahtevnosti nama je šlo odlično 😀 skozi kamin sva se spustila po vrvi (abzajl) in nadaljevala po šodru in skalah vse do vstopa v smer. Sestop po meliščih je bil kar prijeten, precej bolj kot vzpon. Steza mimo Forcella Grande in naprej proti kočama se je rahlo vlekel, bilo je tudi kar vroče. Po že znanih poteh sva dosegla izhodišče in spet namakala noge v ledeni vodi 😎.

Razmere: vršni del vzpona je klasificiran kot alpinistični vzpon (III/II, I, 450 m). Najtežji je kamin, kjer je v pomoč vrv. Je pa bilo tam vlažno, precej je drselo. Vmes sva plezala več mest II. težavnostne stopnje, mestoma je kar izpostavljeno. Tudi šodra ne manjka. Spet lahko rečem, da sva "ujela" enega izmed prvih vlakov, da se da priti na vrh brez zimske opreme. Možicev je dovolj. Tura je dolga, naporna in zahtevna.

Hvaležen sem bratu za še eno lepo doživetje 😍 a jih ni še konec 😎.