PrimožGrahelj's blog: Rutarski Vršič oziroma Vršič nad Belim potokom (1699 m)

Po ponedeljkovih naporih sem si izbral nekaj krajšega in bolj umirjenega. S tokratno izbiro sem zadel v polno 😀.
Začel sem pri starem železniškem mostu čez Savo malce naprej od Podkuž. Takoj za njim zavijem dvakrat desno v razmaku 50 metrov in sledim slabši gozdni cesti do struge potoka, jo prečim in nadaljujem do naslednjega hudournika. Usmerim se čez prodišče rahlo levo proti robu gozda, kjer kmalu zasledim stezo, ki me vodi skozi gozd. Steza je lepo sledljiva in se zmerno vzpenja. Višje, pri prvi klopci, se položi in me vodi po mestoma bolj zaraščene terenu. Tik preden prečkam vlažen hudournik se desno odcepi steza proti planini Zaprete, jaz nadaljujem naravnost. Vse bližjem sem slapovom Belega potoka (Skočnikom). Levo na robu lahko opazujem dva izmed slapov, še malce višje pa pridem v strugo nad zgornji slap. Tu si vzamem nekaj pavze, nato pa nadaljujem desno v gozd mimo znane klopce, ki se je že zlomila. Še naprej sledim dobri stezi, ki se zmerno vzpenja. Podrta drevesa, ptičje petje in mogočni iglavci napravijo vtis divjine, prvinskosti 😀 kako mirno in lepo je tu gori! 😍 začutil sem mir, ki ga želim ponotranjiti, se mu prepustiti in ga odnesti domov. Gozd se redči, vse več je trav, steza pa postane še malce bolj strma, mestoma pa tudi ožja in nekoliko izpostavljena. Lepo je speljana čez prehode levo desno in kaj kmalu se teren položi, saj dosežem vršno pobočje gore. Do vrha Rutarskega Vršiča (1699 m) na desni ni več daleč. Najvišje Martuljške gore so si že zgodaj nadele oblake, sam pa sem imel še sonce. Po pavzi sestopim po drugi strani navzdol. Zgornji del te poti je bil zame ena sama poezija 😍 tako zelo lepo in mirno, spet sem začutil tisti mir, tako, da sem se kar malce ustavil. Malce nižje je na poti nekaj podrtih dreves, tudi stezi je mestoma težje slediti, a nam pomagajo možici. Ko se položi sem že blizu struge in s tem dosežem spodnji rob krnice Za Akom, ki je obdana s samimi zanimivimi gorami 😍. Po pavzi stopim na markirano in mestoma zavarovano pot, ki se spušča. Sprva je zahtevna in izpostavljena, nižje pa se teren unese in prijetna pot se spušča mimo odcepa za zgornji slap in dalje proti dolini. Obiska je tu kar nekaj, večinoma so to tuje govoreči ljudje. Malce nižje zavijem desno in se spustim mimo spodnjega Martuljškega slapu in naprej ob strugi proti Gozdu Martuljku. Ob robu kolesarske steze se vrnem nazaj do izhodišča. Zelo prijetna dogodivščina je bila tole! 😀

Razmere: večinoma sem hodil po neoznačenih, a dobro vidnih stezah. V pomoč so tudi možici. Mestoma je bila pot bolj strma in izpostavljena, ponekod tudi zavarovana. Priporočam 😀