PrimožGrahelj's blog: Creta di Collinetta (2238 m), Creta di Collina (2691 m) in Creta della Chianevate (2769 m)

Tudi za torek sem imel narejen plan, a sem ga "pobiksal" 😂 že takoj na začetku, ko sem zavil levo namesto desno in tako že po nekaj minutah s prelaza pristal pod plezalno potjo. Opremil sem se in se strmo vzpenjal in plezal navzgor. Plezalna pot je zelo zahtevna, mestoma zelo strma in izpostavljena. Kmalu sem ugotovil svojo zmoto, a se nisem vračal nazaj, bo pa prvotni plan ostal za drugič 😀. Ta pot se imenuje Oberst Gressel Weg, plezalni del premaga 250 višinskih metrov. Kar dobro sem telovadil vse do vrha poti, kjer sem skozi grmičevje prispel do razpotja na rami (Schulter). Imel sem dovolj telovadbe, zato sem si plezalno pot Brez meja pustil za drugič, druga plezalna pot je baje zaprta, tako, da sem zavil levo in v rahlem spustu prečil proti lahki poti. Proti pričakovanjem je bilo vse naokoli polno megle, trava večinoma mokra, pa še veter je mestoma kar dobro vlekel. Ko sem dosegel markirano pot proti Cresta Verde sem ji sledil nekaj časa, dokler se ni v desno odcepila nemarkirana, a shojena steza direktno proti vrhu. Sledil sem ji navzgor in si prišparal ovinek. Ko spet dosežem markirano pot ji sledim v desno prečno do roba, kjer se začne še zadnji vzpon proti vrhu Creta di Collinetta (2238 m), ki je bil v megli. Sicer se je dalo slutiti sonce, a meglice so bile zaenkrat še močnejše. Po pavzi oz. ko sem imel dovolj hladu hehe 😂 sem sestopil nazaj po markirani poti in proti sedlu Cresta Verde, kjer zavijem desno in sledim markacijam po grebenu proti naslednjemu vrhu. Malce me je skrbelo, kako bo to, saj sem bil v megli, vzpon, ki me je čakal pa je zahteven in v mokrem sem vedel, da tam gori ne bom šel. "Bom šel pogledat", sem si rekel 😀. Ko pridem do zahtevnega dela še vedno isto - megla, veter, ampak, trave pa so bile suhe (tu na robu je verjetno ves čas pihalo). Prav, pa sem začel 😀 strmo sem se dvigal po travnatem svetu. Stezica je dovolj uhojena, rdečih pik ogromno, prehodi pa naravnost čudoviti 😍 res sem užival v občasnem poplezavanju. Kmalu se začne najzahtevnejši del vzpona: dve zahtevni in izpostavljeni prečki in nekaj zelo strmih vzponov med skalami in travami. Sem moral vmes nekajkrat globoko zadihat, pa je šlo 😂 plezanje je bilo prav uživaško, strmina pod nogami pa vse večja 😀. Tu sem dodobra spoznal, da je bil veter moj prijatelj in mi lepo sušil pot. Prispem v manjšo grapo, nad njo me čaka še nekaj poplezavanja, nato pa se teren položi in malce si oddahnem. Pa ne samo to; kar naenkrat se znajdem nad meglenim pokrovom 😍😀 kljub vetru, ki je bil v sunkih precej močan, mi je bilo tako toplo pri srcu, da ne znam opisati. Počasi nadaljujem levo desno navzgor preko trav, višje pa je spet vse bolj skalnato in bližam se grebenu. Zaradi sunkov grem raje kak meter nižje, teren ni pretirano strm. Kakih 10 minut grebenske hoje in že sem zagledal križ na vrhu Creta di Collina (2691 m). Waw, kako se mi je tole lepo izšlo 😍. Po kratki pavzi sestopim na drugo stran do manjšega bivaka, ki pa ima pokvarjena vrata in ga nisem mogel odpreti. Pa nič zato, nadaljeval sem po stari vojaški poti, ki je lepo zavarovana z jeklenicami. Pot poteka gori, doli, naokoli, ves čas po južni strani grebena. Proti koncu se mi je pot že rahlo vlekla, bil sem že nekoliko utrujen. Še zadnji vzpon in dosegel sem vrh Creta della Chianevate (2769 m). Razgled pa čudovit: spodaj megleno morje, nad njim pa en kup visokih vrhov 😍. Vrnil sem se po isti smeri, vmes šel še na bližnji vrh Krone (2744 m), nato pa si privoščil nekaj pavze. Vrnil sem se do bivaka, kjer sem na križišču zavil desno navzdol po poti s številko 171. Pot se kar nekaj časa spušča v ovinkih po travnato-skalnatem pobočju, nato pa zavije desno v območje podrte grape, kjer so v pomoč jeklenice. Po polici izstopim z zahtevnega sveta in naprej sestopam po travnatem terenu vse do križišča s potjo 146, kjer sem zavil levo in se po znani poti vrnil do izhodišča. Krasna dva dneva sta za mano! 😍😀 kljub vsem lepotam in dogodivščinam sem imel dovolj, tako da sem se veselil povratka proti Sloveniji.

Razmere: Oberst Gressel Weg je strma, zahtevna in izpostavljena plezalna pot. Do Collinette ni bilo težav, vzpon proti Collini pa je zelo zahteven, v najtežjem delu precej strm in izpostavljen. V mokrem tam gori ne bi šel (nevarnost zdrsa!), zgornji del je lažji. Naprej proti Chianevate so jeklenice povsod, kjer je bolj zahtevno. Tudi pri sestopu so jeklenice, kjer je potrebno. Poti so zgledno markirane in uhojene. Kdor je kos turi, naj le preči vse tri Crete 😀.