PrimožGrahelj's blog: Visoka Vrbanova špica (2408 m)

Želel sem si še nekaj zimskih radosti, dokler je še dovolj snega. Glede na visoke temperature sem se odločil za pristop s severne strani. Že kar nekaj let je, odkar sem bil zadnjič v dolini Kot, zato sem se odpravil tja.
Tako sem v petek zjutraj štartal kakih 500 m pred koncem ceste (zadnji del ceste je bil še nekoliko zasnežen). Sledil sem stopinjam, ki so verjetno nastale pred zadnjimi padavinami. Sneg je bil spodaj dokaj trd, zato sem si pred prvimi zasneženimi prečkami nadel zimsko opremo. Malo levo in malo desno je šla smer, vmes je bil tudi kakšen krajši skalnati skok. Ko pridem čez to stopnjo sem pri Studencu, kjer se mi odpre pogled naprej. Nadaljujem po smeri predhodnikov čez plazovino in nato rahlo proti desni. Vzpenjam se v ključih. Na višini, kjer to pot prečka PP so se začele stopinje izgubljati, pojavljati se je začel novozapadli sneg na trdi podlagi. Večjih težav ni bilo, pobočje pa tudi ni nikjer tako zelo strmo. Nadaljujem mimo Debele skale rahlo proti levi. Od tu naprej pa je bilo novega snega kar nekaj, tako, da sem ga kar dobro gazil (da ne povem, kako je bilo lepo, ko sem zabluzil v kak zamet 😂). Vmes so bila seveda tudi mesta, kjer je bilo spihano do trde podlage. Tu in tam je z osončenih pobočjih Spodnje Vrbanove špice prigrmel kak manjši plaz. Tik pod robom pobočja pridem na sonce. Hitro dosežem vrh prej omenjenega pobočja, kjer se mi odpre pogled naprej po Podih. Nadaljujem rahlo levo nad Peklom. Strme prečke v slabih snežnih razmerah mi niso dišale, zato sem se dvignil levo pod steno Rjavine in pod njo nadaljeval dokaj lagodno do pod Dovških vratc in nato naprej prečno proti koči. Ta del poti, ki je bil osončen, pa je imel drugačne razmere: moker sneg, ki se je seveda prediral, delale so se tudi »cokle«, zato sem se pogosto tolkel po derezah. Zadnji vzpon proti koči je bil vroč in naporen zaradi prej omenjenih snežnih razmer, tako, da sem se pošteno razveselil Doma Valentina Staniča, ko sem se privlekel do njega 😜. Tam sem si pa privoščil pavze in okrepčila. Ko sem se naužil snežne idile sem nadaljeval proti Begunjskim vratcem in nato v desno. Hitro dosežem greben in vrh Visoke Vrbanove špice (2408 m), kjer me pričaka krasen razgled! 😀 Je pa tu pihal veter in hitro sem se odločil, da se vrnem. Da sem si malce skrajšal sestop sem se odločil, da sestopim po varianti, ki sem jo videl že med vzponom. Torej, še pred kočo zavijem levo in se po zmerno strmem terenu podričam v manjšo kotanjo, od tam pa nadaljujem do svojih dopoldanskih stopinj. Od tu naprej sestopim po poti vzpona. Na bolj strmih mestih sem bil bolj previden, saj mi je »ponagajal« novozapadli sneg. Nižje je bilo spet ok. Brez težav dosežem dolino in izhodišče. Krasna tura, ne glede na to, da je bilo naporno. Pa ne samo tura, tudi večer, preživet na Gorenjskem, je bil odličen, zakar se še enkrat zahvaljujem gostiteljem 😀.

Razmere: spodaj zmerno trdo, nad prb. 1600 m vse več snega na trdi podlagi. Na osončenih legah pa moker sneg, ki se je prediral in je bil odličen za »cokle«. Tu in tam je bilo spihano do trde podlage. Torej, zelo mešane, a vsaj po mojem mnenju dokaj varne snežne razmere na tej turi. Zimske razmere bodo tu vztrajale še kar nekaj časa.