PrimožGrahelj's blog: Prečenje Polovnika s prav posebnim zaključkom

To soboto se je ponudila možnost za v hribe. Malo sem imel v mislih Triglav, a je Gašper predlagal, da narediva prečenje Polovnika, ki je že kopen po južni strani. Malo sem okleval, nato pa sva se odločila za to turo.
Še v trdi temi se zapeljeva do Korita nad Drežniškimi Ravnami in tam v bližnjem gozdičku skrijeva kolesi. Sledi vožnja do Loga Čezsoškega, ki je najino izhodišče. Po malici začneva po trasi Alpe Adria. Po prb. 15 minutah naju možic povede navzgor po poti, ki kmalu postane prijetna mulatjera. Tej slediva daleč v desno, delno po odprtem delno skozi gozd. Na višini prb. 600 metrov naredi ovinek, mulatjera zavije v levo. Tu je za ovinkom na desni planina, ki pa ne živi več. Mulatjeri slediva daleč v levo. Pot pelje pod stenami, višje pa spet po gozdu. Na višini 900 metrov prideva do nekakšne terase, kjer opaziva ostanke utrdb (tu naj bi bilo vojaško naselje). Mulatjera zavije desno, počasi se izgublja. Na njenem koncu nas čaka krajši strmejši del po lovski stezi. Tu in tam nam pomaga kakšna rdeča pika ali puščica. Kmalu smo spet na mulatjeri, ki naju popelje vse do mesta, kjer na levi zagledava lovsko kočo. Malo naprej je potrebno skreniti z mulatjere v levo. Nad lovsko kočo prideva do stezice, ki vodi desno proti vrhu. Steza je večinoma dobro vidna, tu in tam pomaga kak možic. Pod vrhom je še nekaj snega. Iz teh lepih gozdov prideva točno na Veliki Polovnik (1471 m). Kar daleč zgleda do Krasjega vrha, vendar ni tako hudo. Po krajši pavzi nadaljujeva po ostankih mulatjere do naslednjega vrha, to je Vrh Travnika (1476 m). Še naprej slediva ostankom poti zdaj malo levo in nato malo desno in kaj hitro doseževa vrh Nad Pečem (1458 m). Pot se spušča in zavije nekoliko na severno stran v gozd, kjer je še nekaj snega. Tu postane mulatjera širša in dobro vidna. Tu se mulatjera razcepi, potrebno je iti po zgornjem kraku. Midva hitro ugotoviva, da je temu tako, zato ni težav. Se pa vidi obe poti, zato težav ne bi smelo biti. Mulatjera naprej pelje nekaj metrov levo od grebena (desna, južna stran je prepadna). V nadaljevanju prečkava Špik (1482 m), za njim pa se pot spušča po desni strani grebena (mestoma izpostavljeno). Hitro sva v škrbini in pričneva z vzponom na Pirhovec (1660 m), do katerega vodi dobra mulatjera (na poti je še nekaj snega, ki ne predstavlja težav). Na vrhu uživava v razgledu. Posebno lep je pogled navzdol proti Soči. Po malici nadaljujeva s sestopom, še naprej po mulatjeri. Začetek je nekoliko izpostavljen, nižje pa zavije pot v levo in se pridno spušča. Nad nekdanjo planino Dolec zavijeva navzgor. Iščeva kopne prehode in pridno pridobivava višino. Do Velikega vrha (1764 m) ni več daleč. Pred seboj vidiva Krasji vrh, ki ni videti tako blizu. Zelo dobro se vidi meja med kopno južno in še zasneženo severno stran. Po kratki pavzi nadaljujeva po mulatjeri, ki preči pas snega, naprej pa je kopno. Na robu se mulatjera konča. Če bi Soška fronta trajala še eno leto, bi jo verjetno speljali prav do Krasjega vrha. Od tu naprej so vidni sledovi poti. Pot postane zahtevna in mestoma izpostavljena. Spuščamo se po travah in skalah, ves čas v območju grebena. Ko pridemo do balvanov smo na najnižji točki grebena in počasi se dvigujemo. Vmes je tudi kak spust. Do vrha nas čaka še nekaj strmih in nekaj manj strmih vzponov. Na Krasjem vrhu (1773 m) je konec prečenja. Kako je bilo lepo :). Medtem se je povsem pooblačilo. Narediva pavzo za malico in počitek. Sledi sestop po stezi mimo Kolujev. Vršni del je kopen, snega je še nekaj nižje v gozdu. Do Korita slediva markirani poti.
Tu pa še ni konec najine ture, saj naju avto čaka na oni strani grebena. Po pavzi se s kolesom spustiva po cesti, nižje pa po poti do Magozda in še naprej po makadamski cesti pod pobočji Polovnika v smeri Trnovega ob Soči. Pri klopicah in studenčku narediva še zadnjo pavzo za malico. Še nekaj časa slediva poti Alpe Adria. Zaradi strmih klancev in grdega "Bovškega" makadama se odločiva, da bova zadnji del prekolesarila po glavni cesti. Prečkava most in nadaljujeva proti Bovcu. Najhujši je prvi klanec za vasjo Trnovo, sploh, če imaš na ramenih velik in težak nahrbtnik. Od tu naprej je več spustov in ravnin, zato gre hitreje. Skozi Srpenico in Žago sva hitro pri razcepu Za Log in tako po dobrih 19 km prikolesariva do avta. Pripraviva se za odhod proti domu.

Razmere in težavnost: Na poti je še nekaj snega, ki ne ovira. Od Velikega vrha naprej je pot zahtevna in mestoma izpostavljena, a že kopna. Večjih težav nisva imela. Večino časa sledimo lepim mulatjeram, pomaga nam tudi kak možic. Razgled z vrha grebena je fantastičen. V mokrem nevarnost zdrsa velika! Pot poteka gor in dol, zato je skupna višinska razlika velika (cca. 2000 m).
Splača se opraviti to prečenje po sledovih Prve svetovne vojne. Prehodi, ki so jih izbirali takratni vojaki so res imenitni. Na poti vidimo veliko ostankov zdaj že 100 let stare morije.

Hvala Gašperju za idejo in družbo na tej zelo zanimivi turi :)