PrimožGrahelj's blog: Zadnji Pelc (2315m)

Lep vikend kliče v gore. Tokrat štartamo že v soboto popoldne. Po postanku v Bovcu se naselimo v Lepeni, kjer prespimo v tamkajšnji koči. To spanje je zgodba zase. V nedeljo vstanemo ob 4:00 in se pripravimo za odhod. Zapeljemo se do konca ceste v Zadnji Trenti (Flori). Ob 5:45 smo začeli hoditi po markirani poti proti Planini Zapotok. Sprva po strugi, nato pa po poti, ki se začne resneje vzpenjati. Vmes primemo tudi za kakšno varovalo. Ko pridemo na plano kmalu dosežemo planino, kjer srečamo skupino ljudi. Po pavzi se vrnemo nekaj 10m, tam pa pri možicu zavijemo levo proti dobro vidni grapi. V grapi je nekaj težjih mest, a gre brez težav. Hitro smo v travah, kjer nadaljujemo proti levi. Iščemo sledi steze. Marsikje izgleda, kot da bi lahko bila to pot, a verjetno so bile to le sledi živali. Ko se povzpnemo na manjše sedelce zavijemo desno in hitro smo na poti Zavetišče pod Špičkom- Kanjski preval (tu se reče Za Razorcem). To pot pa le prečkamo in nadaljujemo po brezpotju v smeri kotanje Velika planina. Svet je večinoma travnat, višje pa vse več skal in ruševja. Iščemo najboljše prehode po zahtevnem svetu. Kar nekaj časa hodimo, da dosežemo rob kotanje. Zavijemo desno na melišče. Od tu vidimo sedlo, na katerega se moramo vzpeti. Pot do njega je večinoma skalnata, vmes moramo tudi poplezati. Na sedlu se nam odpre pogled na gore na drugi strani. Najbolj nas zanima Loška stena. Zavijemo desno po strmem travnatem pobočju proti vrhu. Trave se še niso posušile, pot je zelo nevarna za zdrs. Previdno smo šli proti vrhu. Vmes smo še malce poplezali po skalah. Na Zadnji Pelc - južni vrh (2315m) smo prispeli ob 10:30. Na našo žalost so bile gore v okolici večinoma zavite v oblake. Po pavzi nadaljujemo. Sledimo opisu, ki ni najbolj točen, zato kar nekaj časa iščemo prehod na severni vrh Zadnjega Pelca. Med tem se naokoli povsem zabije, tudi nas je zajela megla in kar močan veter. Ko končno najdemo prehod (varovališče!) pa se odločimo, da bo bolje, da opustimo prečenje Pelcev (mokre trave, megla, veter). Prehod naprej se nahaja nekaj 20m pod vrhom Pelca (nekaj metrov nad vrhom strme grape med obema vrhovoma - najti je treba varovališče). Kar s težkim srcem začnemo sestopati po strmih mokrih travah. Na sedlu nam je dokončno jasno, da smo se prav odločili, kajti vreme je bilo vse slabše. Še nekaj zelo zahtevnih metrov in spet smo bili v lažjem svetu, ki pa je za hojo zelo naporen. Mimo kotanje in po travah sestopimo do prečne poti, nato pa se odločimo, da bomo sestopili po gozdnatem hrbtu nad grapo. Do tja se prečimo strme trave v levo. Po gozdu sledimo slabi poti, ki nas hitro pripelje na dno grape in kmalu tudi na markirano pot. Po njej levo do struge in naprej do izhodišča. Vse okoli nas je bilo še vedno v oblakih. Tudi tokrat je držalo pravilo, da v gorah zagotovo srečaš Idrca :), ko malicamo pri avtu pridejo Zlate&co. Po pogovoru se mi odpravimo nazaj proti Idriji.
Kljub temu, da nam greben ni uspel, smo odkrili prehod, ki nam je vzel kar nekaj časa. Kljub veliki želji po Trentarskih užitkih smo se prav odločili. Še se vrnemo, ampak takrat pa cel greben.

Pot je zelo zahtevna, nekaj mest je I-II. Po mojem mnenju so najbolj nevarne strme trave, sploh pa, če so mokre. Teren je težak, orientacija pa zahtevna. Pozor pred nevarnimi luknjami. Trentarski užitki :).

Hvala obema za turo :)