Gore nad osamljeno vasico Breginj - 28.3.2015

Zaradi novozapadlega snega in vetra smo za v soboto izbrali nekaj nižjega in krajšega. Tako smo se dogovorili za popoldansko turo in sončni zahod. Ob 13:00 smo se iz Idrije odpravili novi dogodivščini naproti. Ovinkasta cesta nas je vodila na skrajni zahod Slovenije, v Breginj in še malo naprej. Nad vasjo smo parkirali in se pripravili za odhod. Nekaj časa hodimo po dokaj strmi cesti, nato pa sledimo markacijam po bližnjicah. Nekajkrat prečimo cesto in sledimo strmi poti, ki se zravna šele pri cerkvici Svete Marjete. 5 minut pavze, nato pa hitro navzgor. Po nekaj minutah smo nad gozdom in že vidimo vršno pobočje. Kar nekaj časa se vzpenjamo po cik-cak poti, ki je zmerno strma. Sonce pošteno žge, na srečo pa malo pihlja. Po dobre pol ure pridemo na greben, kjer se nam je odprl lep pogled. Še 10 minut nas je ločilo do vrha, do katerega prečimo tudi nekaj snežnih zaplat. Na vrhu je sicer nekaj snega, a to nas ni motilo. Razgled je bil zelo lep, pa še pihalo je malo. Na vrhu Stola (1673m) smo se zadržali kar nekaj časa - morda predolgo. Odpravimo se nazaj do razcepa, kjer nadaljujemo po grebenu proti Muscu (1612m). Kaj hitro pot zavije malo na severno stran grebena in hitro smo v rušju in globokem snegu. Iščemo obvoze po južni strani grebena, zdaj bolj, zdaj manj uspešno. Kmalu spet sledimo stopinjam in markacijam v sneg, nižje pa skozi ozek prehod, v katerem leži led. Ta del se pot spušča, nato pa kmalu spet navzgor. Kasneje pot zavije na severno stran v gozd in spet smo v snegu. Malo se nam mudi, saj sonce že počasi zahaja. Nekje blizu vrha Ribežnov ga ulovimo v objektiv, kako zahaja. V upanju, da bi ga videla tudi z Musca se z Gašperjem poženeva najprej malo navzdol, nato pa precej strmo navzgor. Tempo je močan, vmes iščeva prehode brez snega. Ko Krn izgubi oranžno barvo mi je bilo jasno, da bova prepozna. V dobrih 5 minutah prideva na Musc, kjer hitro slikam lepe oranžne barve. Kljub temu, da smo zamudili zahod sonca, smo imeli pred sabo izjemno paleto barv. Počasi začne malo pihati, nas pa začne zebsti. V Furlanski nižini so se že odpirale lučke. Kar vztrajali bi še na vrhu, a ker nas je zeblo smo hitro začeli sestopati. Pot je zelo podobna tisti proti Stolu. Hitro izgubljamo višino. Na jasi nad gozdom zapremo luči in uživamo v soju lune in zvezd. Po 10 minutah nadaljujemo navzdol, kjer kmalu pridemo do peščenega grebena, nižje pa spet v gozd. Kmalu stopimo na cesto in po njej smo hitro nazaj na izhodišču. Sledila je večerja in vožnja domov.

Hvala obema za lepo turco :)