Že nekaj časa se z Anko pogovarjamo o Kadinu. To soboto se je vse poklopilo. Zraven se nam je pridružila še Tinka. Štartamo ob 5ih iz Idrije. Vesel sem, da mi po kar dolgem času ni treba voziti. Izhodišče je parkirišče na začetku vasi Liščace nad Rezijo. Kažipot nas usmeri po poti 703. Že kmalu zavijemo desno čez strugo (naprej slap Barman) in nadaljujemo z vzponom po lepi gozdni poti. Višje se desno odcepi pot na Kucer, še malo višje pa levo pot na planino Planinica. Bilo je še kar soparno. Večkrat smo se na kratko ustavili in pogledali kakšno zanimivost ob poti, največkrat kakšno rožico. Ob prijetnem pogovoru je čas hitro minil in kar naenkrat se je teren zravnal, prišli smo na škrbino La Forchia. Po kratkem spustu pridemo do razpotja, kjer zavijemo levo proti Kadinu (pot 740). Po krajšem strmem vzponu pridemo v bolj kraški svet, poln lukenj. Gozd je vse redkejši, razgledi pa vse lepši. Pred seboj zagledamo naš cilj. Med balvani naredimo pavzo za počitek. Markacijam sledimo čez melišče, kar ni ravno prijetno. V ključih se povzpnemo do razpotja. Zavijemo levo v smeri Kadina (desno škrbina Stiliza in lahko tudi Kadin; naša sestopna pot). Še naprej sledimo stezi po melišču. Greje nas toplo sonce, pot pa nikakor noče iti bližje stenam, da bi bili v senci. Nekoliko levo že vidimo zatrep melišč pod steno. Zadnji del poti do tam opravimo v senci. Tu je še eno snežišče, ki pa ne dela težav. Tu se dodatno opremimo, saj nas čaka zahtevnejši del poti. Ob jeklenici se dvigujemo strmo navzgor (vlažno in spolzko, šodrasto), Gašper pa se odloči, da bo šel po grapi, kar je nemara bolje.Varovala so deloma poškodovana in jeklenice so zelo mlahave, zato smo previdni. Višje zavijemo desno ob žlebu in ob pomoči jeklenic dosežemo manjšo škrbino vzhodno od vrha. Pogledamo na drugo stran, proti jugu in vasi Muzec (Tanataviele). Pot iz te strani pripelje na greben nekaj metrov naprej proti vrhu. Vzpon po grebenu je mestoma strm in izpostavljen. Enega od predvrhov obidemo desno od grebena, do vrha Kadina nas čaka le še strm vzpon. Vrh je zelo razgleden, a tokrat je bilo okoli nas precej oblakov in zato razgled ni bil tako lep. Pa nič zato, mi smo navdušeni nad tem, kam smo prišli. Muzci so divji svet, pravi raj za ljubitelje divjine. Po malici se precej časa razgledujemo, pa še dalj bi se, če nas ne bi črni oblaki podili z vrha. Po drugi strani hriba se začnemo spuščati po dokaj strmi poti. Sprva je še nekaj zahtevnejših mest, nato pa se lepo spuščamo med rušjem. Kar hitro smo na razcepu, kjer zavijemo desno proti škrbini Stiliza, ki jo kmalu tudi dosežemo. Med potjo čutimo tudi nekaj kapelj dežja, a to je vse. Tu pot zavije desno in se prične spuščati po dokaj strmih travah. Nižje nam pomaga tudi nekaj slabih jeklenic, večjih težav nimamo. Pridemo na melišča in po njih nadaljujemo prečno proti desni vse do stičišča te poti z potjo, po kateri smo se vzpeli na vrh. Po pavzi nadaljujemo s spustom po znani poti. Kmalu se znajdemo spet nazaj v prijetnem bukovem gozdu, po katerem sestopimo proti izhodišču. Odločimo se, da imamo dovolj moči, da tik pred izhodiščem zavijemo proti slapu Barman. Kulisa, ki nas pričaka je res čudovita. Voda je neverjetno čista in tudi precej hladna. Kar nekaj časa sedimo tam ob tolmunu in opazujemo slapove. Sčasoma postane že kar malce hladno in počasi se odpravimo za odhod do avta. Tu smo imeli še zadnjo malico. Ko se že hočemo odpraviti nazaj pa srečamo fanta, ki je hotel prečiti od Kadina do Velikega Muzca po grebenu, a je povedal, da je tako zahtevno, da so obrnili. Po govorici smo ugotovili, da je iz naše okolice. Prosil nas je, če na avtu na sedlu Krnica pustimo listek, da jih čaka tu spodaj. To smo seveda naredili, nato pa je sledila le še vožnja domov.
Zahtevnost: vzpon na Kadin je v vršnem delu zahteven in mestoma izpostavljen, varovala so v dokaj slabem stanju. V mokrem raje ne na turo. Težav s snegom na poti ni.
Hvala vsem za turo, pa tudi za prevoz, slike in dobro družbo :)
