PrimožGrahelj's blog: Velika Montura (1958 m), Lanževica (2003 m) in Velika Baba (2016m)

Na poti proti izhodišču sem se peljal mimo enega izmed plazov, ki so letos pozimi zasuli dolino Trente. Zanimivo 😀. Štartam v Lepeni. Zadnjih 100 m pred domom Klementa Juga je še nekaj snega na cesti, zato parkiram malce nižje. Podam se po markirani poti proti Krnskemu jezeru. Spodaj je snega malo ali pa je kopno. Kaj kmalu zavijem levo in sledim nekoliko strmejši varianti. Višje si nadenem krplje in nadaljujem. Na trdi podlagi je nekaj novega snega, s krpljami gre prav fino, lahko pa bi šel tudi brez. Višje (pri jeklenici) je pot tako zasuta, da moram sneti krplje za tistih nekaj metrov prečke. Nadaljujem spet s krpljami navzgor po pobočju vse do zgornje postaje žičnice, ki je zasuta s snegom. Če lahko verjamem snegomeru ga je tu blizu 250 cm. Pot se položi in rahlo spušča. Tu me obsije sonce, zelo prijetno je 😀. Preden se pot spusti k koči zavijem levo po svoje skozi gozd, malce se lovim, a smer poznam. Po krajšem spustu se teren odpre in znajdem se v kotanji polni plazovin. Nadaljujem rahlo proti desni navzgor. Višje je bolj strmo, zato nadaljujem brez krpelj po (verjetno) najlažjem prehodu stopnjo višje. Krpljam naprej do mesta, kjer zavijem rahlo desno po manjši dolini pod Veliko Monturo (1958 m). Kar malce po svoje jo ubrišem desno proti vrhu. Kar naenkrat pridem na trd sneg, kjer si nadenem dereze in nadaljujem na vrh. Vreme je spremenljivo; malo sonca in več oblakov, tu in tam prinese kakšno snežinko. Spustim se v severni smeri na manjše sedlo, kjer imam pavzo. Komaj nadaljujem, pa se mi v trenutku udre za kak meter globoko... Bil sem povsem nepripravljen (tudi videti ni bilo, da bi se to lahko zgodilo), a sem jo dobro odnesel. Nadaljujem po manjšem slemenu čez koto 1919 m in rahlo desno proti Predolini. Valovit teren je tu, malo gor in malo dol. Ko se vzpenjam proti Lanževici (2003 m) začne pihati hladen veter, zato se na vrhu ne ustavljam prav dolgo. Tu srečam od kopnega sveta, do trdega in napihanega snega. Naokoli so vrhovi v megli, a tu megle ni, kar je vsekakor fino 😁. Nadaljujem kar po grebenu proti Veliki Babi. Ko sem bil še mladi planinec so mi povedali, da se ta vrh imenuje Baba zato, ker sestavljata vrh dve vzpetinici, ki izgledata kot dva joška, če ju pogledaš s prave strani. Ne spomnim se, če sem takrat to opazil, danes pa mi take stvari ne uidejo več hehe 😀 😂. Dvignem se preko kote 1940 m in nadaljujem proti vršnemu pobočju, kjer se enkrat spet znajdem nadstropje nižje. Tudi tako sem videl ob poti še več lukenj. Marsikje pa sploh ni bilo videti, da je spodaj luknja, kar naredi turo posebej zanimivo 😂 (previdnost ne bo odveč). Velika Baba (2016 m) me je sprejela, pa ne samo to, ponudila mi je (poleg dveh joškov hehe 😁) še sonce in razgled. Tako se ni še odprlo danes, kot ravno sedaj. Čudovito je bilo, res 😍 😀. Gore so se bleščale v soncu, snega pa je tu okoli tudi precej. Ne morem kar iti, ampak si uzamem še nekaj minut za uživanje na vrhu. Spustim se naravnost navzdol po manjši dolinci (30 - 35 stopinj), nato pa desno prečim pod vrhom. Zgoraj je bil napihan sneg, nato vmes trdo, nižje pa delno predelam novi sneg na trdi podlagi. Ni da ni, res se hitro spreminjajo snežne razmere. Enako velja za vreme. Ko se spuščam nazaj se že oblači. Tu in tam se mi delajo cokle, sneg pa nič kaj fin. Zavijem levo po svoje skozi gozd proti Koči pri Krnskem jezeru. Tam imam malico, vmes pa začne snežiti. Čudovito je bilo 😍 😀. Vzpnem se proti zgornji postaji žičnice, kjer se rešim vse opreme in se začnem spuščati. Prav fino sem se drsal proti dolini. Sestopim po položnješi poti in nizko spodaj dohitim turne smučarje, ki sem jih že zjutraj srečal. Brez težav smo sestopili do izhodišča, kjer smo se še malce družili, nato pa je šel vsak v svojo smer.

Razmere: mešane razmere - od trde podlage, do napihanega snega (klože) ter bolj ali manj predelanega novega snega na trdi podalgi. Hitro spreminjanje razmer in luknje terjajo previdnost. Tura ima nekaj strmejših mest (do 35 stopinj).