PrimožGrahelj's blog

Tale greben sem si že večkrat ogledoval. Kakšnih objav o Špegovcu in naprej do Vratc nisem našel, tako, da niti nisem vedel, kaj vse me čaka. Sem si rekel, da bom probal in tako sem doživel zanimiv hribovski dan, tako in drugače. Glede na vse sem se odločil, da namenim temu grebenu nekaj besed, morda bo še koga pritegnil in ga bo obiskal. Ampak, najlepše doživetje v tem dnevu pa se vseeno ni zgodilo na tej turi 😎😎.
Začel sem v sredo zjutraj na Jezerskem, na parkirišču pri športnem igrišču. Podal sem se po položni makadamski cesti ob potku navzgor. Po nekaj minutah zavijem ostro desno na kolovoz, Kmalu se razcepi, tu zavijem levo in mu sledim. Dokaj strmo se vzpenjam. Višje gori naredi kolovoz ovinek v desno in se nadaljuje. Nekaj 100 metrov višje je križišče, kjer sem zavil levo in se vzpenjal proti robu pobočja. Ko me kolovoz pripelje do roba grebena in naredi ovinek v desno ga zapustim in se vzpenjam po grebenu nad njim. Tu in tam je nekaj podrtega drevja, a vzpon ni bil težaven. Kmalu dosežem greben Turnov (1240 m), kjer zavijem desno in preko manjših vršičkov dosežem prej omenjeni vrh. Iz druge strani vodi sem gor dobro vidna steza, ki ji v nadaljevanju sledim. Skozi prijeten gozd pridem do roba, kjer zavijem levo in v kratkem dosežem Skubrov vrh (1276 m). Vrnem se na stezo in ji sledim rahlo desno do bližnjega kolovoza. Za robom je križišče, kjer zavijem levo in nadaljujem vzpon po kolovozu. Kaj kmalu se teren odpre in stojim na veliki poseki, "rani" v tem pobočju, ki se jo od daleč vidi. Sledim slabšemu kolovozu desno po grebenu do naslednjega vrha, to je Javornik (1399 m). Nadaljujem v isti smeri (jugo-vzhod) in se malce spustim, nato pa sledim kolovozu do njegovega konca. Zavijem ostro levo po sledeh predhodnikov in se ob robu gozda povzpnem do Visokega vrha (1459 m). Spustim se na drugo stran do marikrane poti, ki vodi iz Makekove Kočne proti Češki koči. Markirano pot hitro zapustim, saj sledim stari in opuščeni, a dobro vidni stezi, ki vodi eno nadstropje višje kot današnja markirana pot. Sprva me vodi malce desno, nato pa zavije levo in se vije v bližini grebena. Malce višje, kjer zavije še bolj levo in se začne oddaljevati od grebena je mesto, kjer to pot zapustim in se podam v neznano 😀 skromna, a vidna stezica me vodi strmo navzgor, nato pa malce proti levi. Prehodi se mi kažejo sproti, kakšnih orientacijskih težav nimam. Višje grem malce v desno proti grebenu in skozi kak manjši pas ruševja dosežem Špegovec (1619 m). Pogled naprej proti Vratcem mi je všeč (teren izgleda ok 😀), še bolj všeč pa mi je to, ko zagledam pred sabo porezane veje rušja. Tisti nasmešek in misel, da mi bo uspelo priti do tja, me kar malce dvigneta. Spustim se torej skozi poseko na drugo stran in sledim stezici desno, malce kasneje pa zavijem levo od grebena. Tu in tam je kakšen zanimiv, a tudi nekoliko zahteven prehod, a večjih težav nisem imel. Prečim še enega izmed vršičkov v grebenu in še naprej sledim stezici, ki vodi večinoma ob grebenu. Sam greben je večinoma ruševnat, vmes pa so tudi zelo zahtevni skalni odseki. Teren se nekoliko odpre in nad sabo zagledam skalnati skok, ki sem ga gledal že prej in ga ocenil kot verjetno največji izziv na današnjem vzponu. Izgleda precej zahtevno, krušljivo in izpostavljeno. Pod njim opazim poseko v desno do roba in nato levo dokaj strmo navzgor. Sledim skromni stezici, vmes splezam čez manjšo skalo (2 metra) in nato zavijem levo do roba, kjer dosežem greben nad prej omenjenim ključnim mestom. Tudi tale obvoz ni enostaven, a po videnem je lažji kot, če bi šel direkt po grebenu. Še malce splezam in dosežem bolj položen teren na grebenu. Juhej! 😀 sledim poseki in prečim še zadnji vršiček v grebenu. Kaj kmalu stopim na markirano pot in do vrha Vratc (1810 m) ni več daleč. Precej sem se razveselil tega, kako se mi je tole izšlo 😀 se pa od tu vidi, da se stezica nadaljuje tudi naprej po grebenu čez Zeleni kup in dalje proti Kremžarji poti oziroma Kočni. Ta del je videti bolj strm, skalnat in verjetno tudi zahteven. Morda kdaj drugič 😀. Po pavzi sestopim po markirani poti in skozi gruščnato grapo do melišča pod stenami. Fino se je malce podričati. Nižje sledim markirani poti, a le do mesta, kjer pristaja helikopter (heliport) tik nad Češko kočo. Tu zavijem levo in prečim po stari poti, to je tista pot, katero sem prej zapustil. Pot je dobro vidna, občasno malce ožja in izpostavljena, vmes so tudi jeklenice. Sprva gre tudi še malce gor, nato pa se začne spuščati in kaj kmalu dosežem mesto, kjer sem prej skrenil z nje. Sestopim do spodnje, markirane poti in po njej do izhodišča. Brez ohladitve nižje v Kokri ne gre, potem pa že hitim naprej 😀.

Razmere: snega na poti ni bilo. Prvi del grebena (do markirane poti) ni zahteven, hodil sem po kolovozih in stezicah. Tudi drugi, zahtevnejši del vzpona sem sledil slabši, a vidni stezici, le tu in tam sem moral malce poiskati nadaljevanje. Na več mestih so porezane veje ruševja. Višje gori je nekaj zahtevnih mest, kjer je treba tudi poplezati. Najtežjemu mestu se da izogniti po obvozu, ki sem ga omenil. Zanimiva tura, vsekakor vredna obiska 😀.

Pogled na Mali (desno) in Veliki vrh (levo)

Cvetlica lepotica

Na grebenu Turnov

Prijetno pohajkovanje

Na vrhu Turnov

Levo Zeleni vrh ali Malinšek, desno Goli vrh

Po grebenskem kolovozu proti...

...Javorniku

Velika rana v pobočju

😍

Stara pot proti Češki koči

Proti Špegovcu

Pogled naprej

Pogled v prodišča Makekove Kočne blizu slapa Čedca, ki je tik pod mano

Kočna z njenimi grebeni

Steza odlična, veje rušja porezane

Eden bolj strmih in nekoliko zahtevnih prehodov

Pred menoj pa že najzahtevnejši del ture

Tu gori poteka obvoz

Med borovci in tik ob steni do roba grebena in naprej po njem

Pogled nazaj proti Špegovcu in naprej vse do Turnov

Že blizu Vratc

Vratca (1810 m)

Nadaljevanje čez Zeleni kup proti Kočni

Šodrasta grapa pod Vratci

Vratca

Češka koča na Spodnjih Ravneh

Pogled na staro pot, po kateri sem šel

Prijetna steza je to

Ob jeklenici

Cvet šipka ob poti nazaj

Začel sem pri Selškem mostu (Selo pri Bledu). Odpravil sem se po makadamski cesti v smeri vasi Ribno. Kmalu zavijem levo v smeri Ribenske gore (587 m). Nekaj časa se položno vzpenjam sem ter tja, nakar zavijem levo in se strmeje vzpnem proti omenjenemu hribu. Do vrha me vodi simpatičen grebenček, ki spominja na visokogorje 😀 tudi nekaj varoval je na poti. Sestopim po drugi strani proti vasi Ribno, nato pa nadaljujem v smeri Sela pri Bledu. Še pred njim zavijem desno na kolovoz in mu sledim do vznožja naslednjega hribčka, kjer zavijem desno in sledim stezi na bližnji Homc (523 m). Kratek sestop na drugo stran, nato pa spet navzgor, tokrat v smeri Dobre gore (620 m). Brez težav se vzpenjam po zmerno strmi poti do vrha, kjer se usedem na klopco in uživam v soncu in razgledu (malce manj pa v hladnem vetru) 😎. Sestopim po strmi vlaki v smeri Bleda do spodnje ceste, se spustim proti desni, nakar me oznake za Stražo (646 m) usmerijo levo. Prijetno je, tudi kakšne gužve tu še ni bilo. Mimo razgledne točke in številnih fitnes naprav dosežem prej omenjeni vrh, kjer je tudi vrh smučišča. Pogled naokoli je 😍. Vzamem si nekaj pavze, nato pa sestopim v smeri vasi Mlino. Tam se odločim, da obiščem še bližnji vrh z anteno na vrhu, Kozarca (558 m) se imenuje. Hitro sem na vrhu in spet uživam na razgledni klopci. Spustim se v Mlino in nadaljujem do Blejskega jezera, kjer pa je že precej več ljudi, kot po hribčkih. Sprehodim se ob jezeru v smeri Zake. Narava tu je čudovita, ni kaj reči 😀. Kmalu sem prečkal cesto in zavil levo v smeri Male Osojnice (691 m). Pot je mestoma kar strma, v pomoč so tudi varovala. Ko se teren položi je na levi strani razgledna točka. Razgled na okolico je 😍. Pričakovano pa je tu vse polno ljudi, tako da hitro nadaljujem malce naprej in v levo do naslednje klopce, kjer pa že ni nikogar več 😎 Povzpnem se še na nekoliko višjo Veliko Osojnico (756 m), do katere se hodi kakih 15 minut. Spustim se v smeri Zake, a vmes obiščem še bližnjo Ojstrico (611 m), s katere je razgled prav tako čudovit. Tu si vzamem nekaj več pavze, malce si oddahnem in se razgledujem naokoli. Je kaj videti 😀. Sestopim v smeri Zake do ceste, nato pa po njej v smeri izhodišča. Malce se iščem po ulicah in cestah, tudi s pomočjo domačina najdem pravo pot. Ko na daleč zagledam avto sem kar vesel, da sem spet na znanem terenu. Do izhodišča pridem po makadamski cesti med polji. Lepa turca je za mano 😀.

Razmere: mestoma je na poti kakšno varovalo, teren pa nekoliko zahteven. Smerne table so kar pogoste, tu pa tam pa sem se tudi sam malce iskal, predvsem doli v mestu in okoliških vaseh.