PrimožGrahelj's blog

nedelja, 26. julij 2026

Nočna tura po vrhovih okoli Krvavca - 25.7.2026

Tako, kot ima noč svojo moč, ima tudi nočna tura malce poseben čar 😀.
Začela sva okoli 23.ure zvečer s parkirišča pod planino Jezerca. Usmeriva se po markirani poti proti Domu na Krvavcu. Tu je še bilo prisotnih nekaj ljudi, ki so uživali v objemu narave, naprej pa sva bila sama vse do jutra. Ko prideva do makadamske ceste, kjer je pozimi smučišče, se vzpenjava po njej. Zadnji tlakovan del vzpona je nekoliko bolj strm, ampak ob vsem žlabodranju (govorjenju) 😂 vse to hitreje mine. Lunca nama sije, midva pa se razgledujeva na morje lučk in uživava v prijetnem ambientu. No, da ne bi bilo že kičasto, je skrbel vetrič, ki naju je še dodatno hladil ob že tako dokaj hladni noči. Z vrha Velikega Zvoha (1971 m) nadaljujeva po grebenu Ježa, ki ima nekaj bolj zahtevnih mest, še najbolj pa strm spust proti skalnati grapi in vzpon po njej ob pomoči jeklenice. Težav nimava, razgledni poti pa slediva vse do Vrha Korena (1999 m), od tam pa se spustiva navzdol proti Škrbini. Vzpon nadaljujeva po prijetni poti proti Kalškemu grebenu (2224 m). Ta pot je res prav en prijeten visokogorski potep 😀 vmes zmotiva še trop ovac pri počitku 😎 vršni vzpon je skalnat in gre ob grebenu, tako, da naju veter spet spremlja vse do vpisne skrinjice na vrhu. Poiščeva si nekaj zavetja na vzhodni strani, ampak ja, prav dolgo se ne ustavljava, saj naju oba hladi. 5 stopinj + nekaj vetra je kar frišno za drugo polovico julija 😎 sestopiva po poti vzpona vse do Škrbine, se povzpneva nazaj do pod Vrha Korena, nato pa nadaljujeva po poti proti Kompoteli (1989 m). V igri senc in teme deluje, kot da je kar daleč do tja, pa ni tako hudo 😎 sprva malce navzdol, nato pa se vzpenjava po travah vse do vrha. Proti vzhodu se nebo že barva v jutranje odtenke 😍 všeč mi je ta jutranja svetloba. Ugasneva luč in sestopiva po travah vse do križišča, kjer zavijeva levo v smeri Košutne (1974 m). Do njenega vrha ni prav daleč. Nekaj metrov pod vrhom poiščeva nekaj zavetja pred vetrom in se pripraviva na šov narave 😍 kakih 5 minut in sonce je že vzšlo. Odlično sva splanirala to časovnico 😀 nekaj časa uživava tu, se razgledujeva, nato pa sestopiva po drugi poti proti planini Košutna, od tam pa naprej desno po mestoma zavarovani poti do planine Koren. V nadaljevanju se spuščava in tudi malce vzpenjava vmes, da se nama preveč ne spi hehe 😂 srečujeva kar nekaj ljudi. Še več jih je pri smučišču in na parkirišču, kjer je še bilo nekaj malega sonca, je pa bilo na nebu vse več oblakov. Dobro sva tole izpeljala 😀

Razmere: na poti ni bilo posebnosti. Vmes je nekaj zahtevnejših mest z jeklenicami.

Zahvaljujem se Renati za družbo na tej nočni turi 😀

Na začetku poti

Ni slabo 😍

Veliki Zvoh

Po grebenu Ježa

Lunca bo kmalu zašla

Vzpon po kamniti grapi

Na Kalškem grebenu

Na Kompoteli

Srce ob poti. Kar nekaj sva jih videla na tej turi

Okoli 5:35 se je pokazalo sonce

Planike blizu vrha Košutne

Zvoh in del grebena Ježa

Pogled proti Vrhu Korena, levo zadaj Kalški greben, še bolj zadaj Grintavec in desno vse do Rink

Planina Košutna

Planina Koren

četrtek, 2. julij 2026

Bivak Luca Vuerich na Špiku nad Nosom oziroma Foronon del Buinz (2531 m) - 28. in 29.6.2026

Že nekaj časa sem imel v mislih to dogodivščino in tokrat se je vse skupaj lepo poklopilo 😀.
Tako sem v nedeljo ob 16.uri začel s Pecola, kamor se rad vračam. Povsem brez skrbi ni šlo, predvsem sem imel v glavi kakšno morebitno nevihto ali pa polno zaseden bivak 😎 po znani poti mimo koče Brazza nadaljujem v smeri Cime di Terrarossa (Špika Hude police). Bilo je pretežno oblačno, kar mi je šlo kar na roke, se je pa čutilo, da je soparno. Pot se vzpenja v ključih levo desno in to kar nekaj časa. Vmes poslušam petje ptic in žvižganje svizcev, seveda pa me vsake toliko pozdravi kak kozorog. Z vsakim rečem kakšno besedo, nato pa nadaljujem. Krasne živali so to, res 😍 ko sem že kar blizu prej omenjenega vrha se desno odcepi pot Ceria Merlone v smeri bivaka. Tu tudi sam skrenem nanjo in prečim pobočja. Končno mi je uspelo tudi videti svizca, ne pa ga samo slišati 😍 oh te zanimive živali 😀 bližam se škrbini nad Tratico, kjer postane pot zahtevnejša. Ob pomoči jeklenic se vzpenjam na južno stran gore in naprej po skalovju navzgor. Brez večjih težav dosežem polico, po kateri prečim nekaj časa, nakar se povzpnem na sam greben in v kratkem dosežem Bivak Luce Vuericha na Špiku nad Nosom (2531 m), od koder proti meni pogledujejo štiri glave 😂😎 hitro smo se ujeli na isti frekvenci 😀 šlo je za dva mlada para, po eden iz Češke in Italije, torej 5 ljudi, ki smo imeli namen spati v bivaku. Večer, ki smo ga preživeli skupaj je bil prav prijeten 😀 kljub dokaj oblačnemu vremenu nas je okoli 21.ure obsijala skoraj polna luna 😍 pa ne samo to... Občasno je severno in tudi južno od nas zagrmelo, medtem, ko smo mi imeli mir pred tem. Kozorogi so nam pozirali, mi pa smo uživali ob slikanju in smehu. Večer se je prevesil v noč, ki je bila zame... no ja, slabo prespana 😎😎 večkrat so kozorogi praskali po pesku, tudi sicer pa je bila glava preveč polna vsega, da bi lahko ornk zaspal. Pa nič zato. Ob 4ih zjutraj sem vstal, da bi videl zahod lune, pa je bilo še vedno dokaj oblačno, tako, da nisem nič videl, sem pa vseeno užival v jutranjem miru, tihoti in razgledih 😀 bilo je 11 stopinj in nekaj malega vetra. Počasi so capljali iz bivaka še ostali, jaz pa sem medtem samo sedel in užival. Vse več barv je bilo in počasi je bil čas za šov narave 😀 je pa sonce vzšlo direktno iz za Viša, tako, da smo morali čakati malce dlje. Smo ga pa dočakali, to pa 😀 nekaj časa sem še užival tam gori, nato pa sem se poslovil od ostalih in začel s sestopom po poti vzpona. Večjih težav ni bilo, na Pecol pridem malce po 8.uri. Še pred največjo vročino sem bil doma, hvaležen za to dogodivščino in tudi za vse ostale v teh dneh 😍

Razmere: na poti ni bilo posebnosti.